Dan pred pričetkom turnirja sem igral t.i. Pro-Am in s slabo igro zaključil 6 udarcev nad parom igrišča. Zagotovo rezultat, ki si ga nisem želel pred tako pomembni turnirjem. Naslednji dan sem popoldanski termin igranja z močnejšim vetrom izkoristil maksimalno in s suvereno dolgo igro in nekaterimi izjemnimi puti zaključil dan s tremi udarci pod parom igrišča. Zagotovo rezultat, ki je napovedoval uvrstitev v rez turnirja. Naslednji dan, sem v jutranjem terminu igranja z nekaterimi dobrimi reševanji udarcev iz odbijališča, ki so zgrešila čistino ter nekateri težki puti na zelenici, ki so našli mesto v luknji omogočili, da sem dan zaključil z udarcem pod parom. Skupno štirje udarci pod parom in 18 mesto so pomenili, da sem se brez težav uvrstil v finalni del turnirja. Za seboj sem pustil igralce svetovnega kova, kot so Colin Montgomery, Deren Clark in lanski zmagovalec Avstrijec Marcus Brier. Odlično izhodišče pred finalnim dnem so povečale želje, da dosežem viden rezultat tudi v finalu. Nesigurnost začetnih udarcev, ki so zgrešili čistino, se je nadaljevala tudi na zelenici, kjer putu štiri do pet metrov oddaljeni od luknje nisi in niso želeli past vanjo. Boj z igriščem in samim seboj je odrazil tudi na rezultatu. Dva udarca čez par ni slabo, vendar občutek je bil slab. Naslednji dan, je želja, da odigram dobro rundo, splavala po vodi. Udarce z lesovi sem pošiljal levo in desno od čistine v gosto travo, v kateri sem bil vesel, da sem žogico lahko udaril iz nje. In če še puti niso padli v luknjo, pol dobrega rezultata ni moč pričakovati. Prijatelj in član amaterske golfske reprezentance, ki me je spremljal kot caddy vse štiri dni, me je nenehno spodbujal in motiviral tekom igre. Iskala sva poti, kako se izvleči iz začaranega kroga, vendar rešitve za izboljšavo igre nisva našla. Zadnji dan bo zagotovo hitro pozabljen. Potrtost na 18 luknji je bila očitna. Niti spodbudne besede številnih prijateljev, družine in ostalih golfskih navdušencev, ki so me bodrili tekom 18 lukenj borbe, z igriščem in samim seboj, niso mogle odtehtati težke bolečine.

V zaključku bi se najprej zahvalil Gabru Burniku, ki me je kot caddy spodbujal, motiviral in iskal optimalne >linije<, da bi kakšen put le zadel luknjo. Zahvala gre tudi ostalim; družini, punci Tanji, prijateljem in ostalim golfskim navdušencem, ki so me spremljali vse štiri dni, me spodbujali, navijali in stiskali pesti, da mi uspe. Če danes pogledam nazal, bi pred turnirjem brez pomislekov podpisal takšen rezultat. Kljub temu ostaja črna pika zadnjega dne, ki upam, bo hitro pozabljen.