OD ZAČETKA DO DANES
Najprej bi rad poudaril, da ta internetna stran ni namenjena hvaljenju in poveličevanju samega sebe, ampak je zahvala vsem tistim, ki mi že od začetka športne poti stojijo ob strani in so verjeli vame, ko sam nisem, prav tako tistim, ki so mi namenili svoj čas, energijo, finančna sredstva in mi stali ob strani, ko sem to najbolj potreboval. Tega ne bom nikoli zmogel vrniti, lahko pa z dobrimi rezultati dokazujem in dokažem, da vse še zdaleč ni in ni bilo zaman. Hvala vam vsem in še naprej računam na vas!
Še posebej bi izpostavil očeta in mamo ter 10 minut mlajšo sestrico, ki me najbolj razume in sprejema vse moje muhe, ker enostavno ve. Ve da so v športu potrebni egoizem, zagnanost, predanost, strast in do neke mere nadutost, kar pa v vsakdanjem življenju mnogokrat ne prinaša nič dobrega, še posebej ne v odnosu do sočloveka. A težko se je preklapljati iz enega v tisto drugo. Oče je tisti, ki razume, a ne sprašuje, pa čeprav bi lahko. Mama pa rada sprašuje. Včasih preveč, a vedno dobro misli in njene alternativne zamisli so včasih že kar precej kompleksno iracionalne.
Zahvalil, bi se tudi moji miški Tanji, ki je tista, ki najbolje prenaša moje muhe in mi stoji ob strani pri vseh vzponih in padcih. Brez nje ne bi v letu dni dosegel tega kar sem in še bom. Še sam ne vem, koliko lepega mi prinaša in mi daje iz dneva v dan. Hvala miška in rtm!
Brez očeta, ki mi je bil tudi vir motivacije in, ki me brezpogojno podpira, verjame vame ter raje od daleč spremlja mojo pot, enostavno ne bi šlo. Včasih bi bilo tudi dobrodošlo, če bi me povprašal po mojih občutkih, vtisih in mislih, ki mi rojijo po glavi. Pa ne. Mogoče mi jih noče zmešati? :) Če bi si lahko sam izbral očeta, bi vsekakor bil moj ati prvi na lestvici. Kar mi omogoča, mu ne bom mogel nikoli poplačati in tega se zavedam, mislim pa, da tudi ne pričakuje. Videl sem že marsikaj in tudi videvam znova in znova - od staršev, ki otroka silijo in usmerjajo po svojih željah in prepričanjih, pa vse do tega, da jim ni mar, kaj njihov otrok počne kako uspešen je. Meni so starši pustili prosto izbiro in niti enkrat se ni zgodilo, da bi mi ati rekel, naj grem trenirat. Vse je prepustil moji izbiri. Če nisem treniral, sem sam bil tisti, ki ni dosegel svojih ciljev - vedel pa je, da jih imam, ker sem enostavno preveč zagrizen in ne prenesem poraza. To je dobro vedel. In zaradi tega sem vztrajal, ker sem in še igram zase, pa čeprav mi je največja potrditev, da sem skupaj s starši ponosen nase. Hvala obema!
Prav tako bi se rad zahvalil Golf zvezi Slovenije za večletno podporo v okviru njenih zmožnosti, celotni trenerski ekipi in vsem kolegom iz reprezentance ter prijateljem, ob katerih pozabim na neprijetne strani vrhunskega športa in ob katerih se resnično sprostim.
Sedaj pa nekaj o moji športni poti. Začel sem kot 11-leten deček, poln energije, ki sem jo želel usmeriti v šport, ki bo resnično zame. Pred golfom sem se nekaj časa ukvarjal s tenisom, jadranjem, košarko in še marsikaj bi se našlo. Povsod sem bil prekomerno zagrizen. Sovražil sem in še vedno sovražim samo eno stvar in to pri vsem, česar se je lotim - poraz. Potem pa sem opravil izpit za igranje golfa in dosegel nekatere takrat zase kar zavidljive rezultate na različnih igriščih ter tako počasi postajal zasvojen. Želja po dobrem rezultatu je bila včasih tako močna, da sem pregorel. Nič kolikokrat sva se z očetom odpeljala igrat v sosednjo Avstrijo, a sva se obrnila že po treh luknjah, ker nisem znal nadzorovati svoje jeze in so začele palice kaj hitro švigati po celem igrišču. A to me ni potolklo. Le še dodatno me je podžgalo in motiviralo, predvsem to, da bi premagal očeta, ki je že takrat dosegal vidnejše rezultate v slovenskem merilu. Cela poletja sem preživel na vadišču v Kidričevem, saj vse do leta 1999 nismo imeli domačega igrišča. Tako sem 6 let treniral praktično na nogometnem igrišču. Več ali manj sem bil prepuščen samemu sebi, le Adam Osmančevič je bil tisti, ki je malo spremljal moj razvoj, in za to mu bom vedno hvaležen. Kaj hitro sem se uvrstil v slovensko mladinsko in moško reprezentanco, kjer sem tudi hitro spoznal, da še nisem pripravljen na večja tekmovanja, saj sem bil prešibak na vseh področjih igre, a sem vztrajal in nabiral izkušnje. Sem pa začel še več trenirati in še več časa posvetil treningu. Hitro se je pokazal napredek in dobri rezultati prav tako. Tako sem počasi dohitel ostale člane takratne reprezentance in jih kasneje tudi prehitel. In če dodam nekaj let porazov, ki so in še oblikujejo moj značaj, in tudi nekaj let osebnih zmag, ki me motivirajo, potem je tu sedanjost. In danes mi manjka le še nekaj kamenčkov, ki bi dokončali mozaik sanj in želja. To pa je igranje na eni od profesionalnih turnej. A za to bom še trdo delal, saj v tem uživam!!!
In to je bistvo vsega.
Hvala vsem
Matjaž Gojčič Ptuj, 23 . 9 . 2006
Vse komentarje, bodisi pozitivne bodisi negativne mi lahko pošljete na naslov:
mato_g@siol.net
OSEBNA IZKAZNICA
Matjaž Gojčič
Rojen: 27. 4. 1982, po horoskopu bik
Višina: 193 cm
Teža: 91kg - odvisno od letnega časa
Barva oči: temno rjava
Barva las: odvisno od frizerskega razpoloženja - trenutno črna
Hobiji: vsi športi, še posebej fitnes, smučanje, tenis, kolesarstvo, košarka, adrenalinski športi
Telesna pripravljenost: ženski spol se ne pritožuje
Najljubša pijača: vseeno, samo da je tekoče
Najljubša jed: čim večji in pravilno krvav steak
Kaj sovražim: ljubosumje, hinavščino ter samopoveličevanje
Kaj cenim pri ljudeh: ko ljudje sledijo sanjam in ciljem ter pri tem ne pozabijo na prijatelje
Osebe, ki jih spoštujem in cenim: očeta, ki sledi svojim sanjam, mamo s vso pozitivno energijo in
pripravljenostjo pomagati vsem, ter sestrico, ki mi vedno stoji ob strani
Vzorniki: vsi, ki so na tak ali drugačen način v življenju uspeli - bodisi osebnostno bodisi poslovno: še posebej pa, Tiger Woods, Valentino Rossi, Oprah in Jezus Kristus :)
Moje osebne značilnosti: izredno tekmovalen, trmast, včasih bolj ali manj zabaven, hitre jeze, izredno samokritičen - posebej pri športu
Kako me vidijo drugi: na pogled vzvišen in aroganten (daleč od tega), resen in nedostopen (še manj resnično)
Poleg očeta, mame in sestrice Alenke bi rad omenil trenerje, ki zame niso le trenerji, ampak ljudje ki jim lahko zaupam, jih spoštujem in so hkrati tudi prijatelji. Ravno to je tisto, kar je pri meni najpomembnejše in zaradi česar lahko napredujem in dosegam vedno boljše rezultate. Hvala vam, Dani Kraljič, Uroš Gregorič, David Green in Bojan Skok.
Prav tako bi rad omenil prijatelje, ob katerih se lahko sprostim in pozabim na vse probleme in težave, ki spremljajo športnikovo kariero: Bojan - Bojč, Miha - Senč, Tibor - Tibi, Rajko - Rajč, Mitja - Mičo, Samo - Samč, Miha P. - Peško, Robi - Kusa, Boris.